Iskalec poti, oziroma pathfineder je ime Nissanovega terenca, ki je pri nas nasledil terana, a v Ameriki se pod tem imenom pojavlja že preko 20 let. Če so nekako prejšnje generacije tega modela dokaj neopazno vozile po cestah, je v aktualni podobi pathfinder postal impresiven avtomobil, ki ga je težko prezreti. A ne le zunanjost temveč tudi ostale lastnosti znajo prepričati. Na test smo pridobili najbolj bogato opremljeno različico, z dizelskim motorjem in samodejnim menjalnikom.
Zunanjost
Zanimivo ime Nissanovega terenca spominja na stezosledce in ameriške westrne. A prav takšno ime mu pristaja. Zasnovan je namreč kot pristen terenec in ne kot mehkužen luksuzni SUV. Če bi pomislili, da oglata karoserija v današnjem času deluje starosvetno, je Nissan dokazal ravno obratno. Brez kančka oblin temveč s kopico ravnih linij in izrazitih robov, deluje pathfinder zelo sodobno. 4,74 metra dolžine, 1,85 širine in 1,77 višine so spoštovanja vredne dimenzije. Ploščato prisekan prednji del kraljuje z veliko kromirano masko in povsem na vogale potisnjenimi lučmi, ki še poudarijo širino. S tako markantnim obrazom povzroči, da se mu podzavestno vsi umikajo. 24-centimetrska oddaljenost od tal, izrazito napihnjeni blatniki in orjaška kolesa tudi s strani prepričajo o terenski namembnosti, čeprav razen izrazitega pragu nikjer ne boste videli zaščitnih lokov in aluminijastih dekoracij pod odbijačih ? s kakršnimi se ponašajo že vsi našminkani, a v resnici neresni SUV-ji. Tudi zadek je precej nenavaden, saj je povsem navpično odsekan, lepo zglajen in z nenavadno oblikovanim steklom. Kot celota je nissan pathfinder lepo oblikovan in že na daleč prepoznaven avtomobil, ki mu je težko očitati kakšno vizualno pomanjkljivost.
Notranjost
Za vstop v potniški prostor se je potrebno kar lepo povzpeti od tal. A pri tem pomaga zajeten prag in dovolj široko odpiranje vrat. Medtem, ko je bila zunanjost testnega pathfinderja antracitno siva, je bila notranjost v rjavi plastiki in bež usnju. Kot takšna se je s precej limuzinskim videzom oddaljila od robatega videza karoserije, pa čeprav ni razvajala s kakšnimi posebej finimi detajli ali oblinami. Linije so ostale dokaj ravne in navidez preproste. Kljub perforiranem usnju na sedežih in volanu bi se dalo prestiža poudariti z drugačno sredinsko konzolo, ki je delovala precej plastično saj imitacija aluminija na njej ni bila najbolj prepričljivega videza. Vendarle pa je notranjost delovala lepo urejeno, resno in skladno.
Prostornost
Velik avtomobil obljublja veliko prostora. Dejansko pa je pri terencih to predvidevanje nekoliko pogojno. Podobno, kot sem omenil pri testu audija Q7, ki je dimenzijsko še krepko večji, tudi v pathfinderju pričakujemo še kakšen centimeter več prostora. A odškrne ga visoko dno, ki se mora umakniti pogonu in je takšno zaradi terenske namembnosti, ter dolg prednji del. Da pa ne bo pomote, prostora ni malo, sploh po širini ne.
Pod streho so uspeli pospraviti tri sedežne vrste, ki na ločenih sedežih skupaj sprejmejo sedem potnikov. Prav vsi sedeži so v širino foteljastih dimenzij, še najmanj prostora nudita zadnja dva. Kot takšni so naklonjeni udobju in zato ne ponujajo izrazito dobrega bočnega oprijema. Sedi se prav dobro v vseh treh vrstah. No, na zadnja dva sedeža raje pošljite dva osebka, visoka tam kje do 175 centimetrov, pa se verjetno ne bosta pritoževala.
Prtljažnik
Prtljažni prostor tega velikana je precej visoko oddaljen od tal in kot takšen zahteva visoko dvigovanje tovora. Osnovna prostornina pri sedmih sedežih znaša le 190 litrov. Ko zelo enostavno zložite tretjo vrsto sedežev v dno povečate prostornino na 515 litrov. Pri tem je dno povsem ravno vse od zadnjega odbijača. Enako je tudi po zlaganju druge sedežne vrste, ko prostornina naraste na skupno 2091 litrov. Prtljažni prostor je pokrit s trdo večdelno polico, ki se sprva zdi kot nekoliko okorna rešitev, a lepo pokrije prtljažnik in je dovolj praktično zasnovana. Načeloma je praktična tudi celotna notranjost, saj ponudi dosti predalov in odlagališč, a namesto dveh manjših pred sovoznikom bi raje videl enega spodobno velikega.
Ergonomija
Načeloma se nad ergonomijo v Nissanovem pathfinderju ne gre pritoževati. Prednja dva sedeža sta bila v testnem primeru električno nastavljiva. Voznikov je ponudil spominsko funkcijo in omogočal dober položaj za velikim in nekoliko tankim volanom. Na njem so bile nameščene komande za upravljanje tempomata in radia, za njim pa štirje pregledni merilniki. Velik ekran na vrhu sredinske konzole je prikazoval podatke potovalnega računalnika, audio sistema, navigacije in vzvratne kamere, ki je nameščena nad zadnjo tablico in nariše tudi predvideno linijo, po kateri se bo glede na zasuk volana peljal avto. Oglata karoserija je lepo pregledna, poleg kamere pa pomagata tudi veliki zunanji vzvratni ogledali. Klima je v najbogatejšem paketu opreme kar trikanalna, kar pomeni, da si jo zadnji potniki nastavljajo ločeno. V splošnem gre v pathfinderju pohvaliti prijetno počutje in udobje bivanja.
Mehanika in zmogljivosti
Nissanov stezosledec, oziroma pathfinder je po videzu prava zverina. Nikakor v njem ne moremo pričakovati majhnega motorja, zato 2,5-litrski štirivaljni turbodizel ni nikakršno presenečenje. 171 KM in 403 Nm navora pri 2000 vrtljajih so spodobni podatki, za premikanje 2,2 toni težkega praznega vozila, ki je sposobno peljati 670 kilogramov tovora oziroma vleči tri tone težko prikolico. Motor se zdi dovolj uglajen in tudi spodobno zmogljiv. Najvišja hitrost 174 km/h ni ravno impresivna, kakor tudi 12,5 sekunde za pospeševanje do 100 km/h. A dejansko deluje pathfinder med vožnjo suveren. Precej pa se mu pozna povezava z le petstopenjskim samodejnim menjalnikom, ki lepo prestavlja, a seveda povzroči kar nekaj vrtenja v prazno. Poleg samodejnega načina menjalnik omogoča tudi sekvenčno ročno prestavljanje, pri čemer začudi, da v visokih vrtljajih ne prestavi samodejno. Možnosti pogona lahko izbirate s pomočjo vrtljivega gumba. Na voljo pa je zadnji pogon, samodejno prilagajanje glede na okoliščine, stalen štirikolesni pogon z razmerjem 50:50 oziroma za najbolj zahtevne tudi reduktor. Velika masa in dimenzije pathfinderja skupaj s samodejnim menjalnikom in štirikolesnim pogonom seveda kličejo po precejšnji porabi. Ta se je glede na različne načine vožnje gibala od 10,5 pa vse do 16,3 litra, testno povprečje pa se je na koncu ustavilo na 13,3.
Vožnja
Velik terenec že v osnovi ni športno vozilo, kar je dobro čutiti zaradi mase in dimenzij. Med obvinki tako deluje nekoliko okoren in se izraziteje nagiba od nižjih avtomobilov. Volan je manj neposreden in visoke pnevmatike odvzamejo nekaj občutka voznikovim rokam. A kljub temu je vzmetenje zanesljivo, lega med ovinki pa dolgo časa lepo nadzirljiva. Dolgi hodi vzmeti omogočajo udobno vožnjo, ki se lepo obnese na makadamu, a ima več težav z ostrimi cestnimi robovi. Terenske zmogljivosti pathfinderja so že dovolj opevane. Z zaporo diferenciala in precejšno oddaljenostjo od tal premore več, kot si večina voznikov upa. Ko pa spelzajo v hribe jim navzdol pomaga še elektronski nadzor spusta in potepanja s tem velikim nissanovim terencem so lahko udobna, prijetna in skoraj brez omejitev podlage. Celo na avtocestah ostaja pathfinder prijetno tih in nič kaj drastično občutljiv na bočni veter.
Zaključek
Testna različica je nosila polno oznako: nissan pathfinder 2,5 dCi 5A/T LE IT pack. Poleg dizelskega motorja in samodejnega menjalnika je to pomenilo najbogatejši paket opreme, v katerem skoraj ni več ostalo odprtih opcij. Če upoštevamo sedem sedežev, potem pathfinder nima veliko konkurence. Mednjo prištevamo landroverja discoverya, mitsubishi pajera in toyoto landcruiser. A od vseh je pathfinder najcenejši. Za ceno 53.500 ?, ki seveda ni mala, ponudi veliko zmogljivosti, prostora, udobja in tudi ugleda.
