Predstavili so jo leta 1989. V Ameriki se je pri?ela prodajati pod imenom Miata. Pri nas pa so v tistem ?asu na cestah kraljevali yugeci, stoenke, lade, fi?ki, katrce? Takšnega avtomobila ni bilo ravno pogosto za videti. Prav dobro spomnim, da si je v Ameriki, v zelo kratkem ?asu priborila naziv najbolj sexy avtomobila ? gledano skozi ženske o?i. In to ni kar tako, saj imajo v Ameriki prav hude mrcine, ki prepri?ajo z dimenzijami in grmenjem velikolitražnih motorjev. Ampak MX 5 je druga?na. Njena mo? ni v bohotnih dimenzijah ali orjaški prostornini osem-valjnega motorja. Ne, MX 5 ima druga?ne ?are s katerimi osvoji. In to stori prav zares!
V moje roke je prišla bolj po naklju?ju, kot namenoma. ?eprav, priznam, želel sem si jo peljati že od nekdaj. Tokrat pa je bila le zamenjava za drug avtomobil, ki je bil na vrsti za preizkus. Bili so zgodnji jesenski in še prav prijetno topli dnevi. Stala je tam na parkiriš?u, nekako drobcena in nebogljena med ve?jimi primerki štirikolesnih stvaritev. Bil je potreben le bežen pogled in oko je zaznalo nežno zaobljene in valovite linije, ki izdajajo poteze klasi?nih cestnih lepotcev. Pomislil bi, da ima korenine v Angliji pri Triumphu, MG-ju ali podobnih. Pa ni tako. MX5 je eden redkih, hm, zelo redkih vzhodnih roadsterjev. Njeno poreklo ji že od nekdaj ne kazi ugleda. Kve?jemu si lahko mislimo, da bolj poredko pristane v servisni delavnici. Pa še cena deluje za tovrstne avtomobile razumljiva, ?e ne celo ugodna ? slabega 5 in pol milijona. Blago srebrno-zelena barva je bila kombinirana s zamolklo temno modro platneno streho. Sliši se nenavadna kombinacija, a v resnici izpade posre?eno. O?i so ob?udujo?e božale lepe karoserijske oblike in pristale na kolesih. Lepa platiš?a! Morda bi se prileglo nekoliko manj prostora pod blatniki, sicer pa ? lep avto v celoti! Nekako nisem pomislil, da je tako zelo majhen. V dolžino meri 2 in pol centimetra manj kot 4 metre. Golf je proti njej že prav velik! Joj, pa sem pri?el svojih 183 cm zlagati za volan. Prešine me misel: ?Stoj! Danes je še lep in son?en dan, kmalu pa napovedujejo dež ? streho dol!? V nekaj potezah (obrniti sen?nika, odpeti varovalo in potegniti streho proti zadku) je bila klasi?na mehanska streha zložena. Le še ponjavo sem napel preko nje in že je stala pred mano v novi podobi. Še lepša, kot s pokrito streho! Ponovno sem se skobacal v voznikov sedež, ga potisnil v skrajno lego in za?el iskati ro?ice za nastavljanje višine? Kmalu sem obupano ugotovil, da je to namensko nekoliko (za današnjo z vsem mogo?imi in nepotrebnimi dodatki zasi?eno avtomobilsko dobo) ?oskubljen? avtomobil. Oprostite ne najbolj lepemu izrazu! Pa sem se podal v razsikovanje okolice lepega, tri-krakega, usnjenega Nardijevega volana. Nikjer ro?ice za nastavljanje višine ali vzdolžnega pomika!? Ne, tudi to sem, nekako podzavestno vajen prevzemanja testnih avtomobilov, zaman iskal. Opustil sem namero po finih nastavitvah in se namestil v lepo oblikovan in dobro obrobljen sedež, ki je obljubljal, da me bo tudi v ovinkih obdržal na svojem mestu. Modro blago v katero je bil odet se je skladalo z barvo strehe in delom volanskega obro?a v modrem usnju. Premišljena kombinacija barv je pozitivno dopolnila prvi vtis. Ozrl sem se predse in ugotovil, da povsem zadovoljivo sedim. Navpi?no nameš?eni volan je bil na primerni razdalji, izjemno kratka prestavna ro?ica tudi, pedali pa so se v tem ?asu že spoznali z mojimi ?evlji. V redu, sem skoraj pripravljen. Le še pogled po notranjosti, pa pot pod noge, pardon, kolesa. Tudi v notranjosti je kaj videti! V sožitju z zunanjimi potezami so notranjost zasnovali podobno klasi?no. Enostavna oblika armaturne ploš?e, špartanske obvolanske ro?ice, gube, ki obrobljajo majhne, okrogle zra?ne reže, pregledni merilniki in ni? nepotrebne šare. Še tistih nekaj gumbov je enostavno nameš?enih, dopla?ilni audio sistem pa tako elegantno ? neki?ast, da sploh ne zmoti ambienta. Res, težko jim kaj zamerim. No, morda bi lahko bilo tistih nekaj gumbov lepše oblikovanih? Morda bi lahko bila vti?nica skrita o?em? Morda bi lahko bil gumb za vklop vseh štirih utripalk bolj odporen na obrabo in bolj izrazit? A kaj bi še želeli? Ta avtomobil ni modni krik! To je še eden tistih redkih živih fosilov, kjer se ?lovek po?uti kot se avtomobilu spodobi. Ne pa kod da bi se usedel v dnevno sobo in se igral z ra?unalnikom. To je pravi avtomobil!
V CD predvajalnik sem potisnil Joa Cockerja in po?akal trenutek? ?Unchain my heart, babe, let me be?.cause you don´t care, well please set me free??..? Na glavo sem poveznil ?epico, zagnal motor in potisnil kratko ro?ico menjalnika v prvo prestavo. Nasmeh na ustih je mimoido?im lahko povedal vse ? to je avto za užitek! Dolgi pokrov motorja z izboklino na sredi in nad vsakim kolesom je eden najlepših pogledov, kar si jih avtomobilist zaželi. Pa ?e ga doleti v jaguarju XK8, BMW Z8, dodge viperju ali MX5. Skozi križiš?a Ljubljane sem se prepri?al, da je avtomobil izjemno okreten, menjalnik pa uživaško natan?en in hiter. Podvozje? To pa še pride?. Opravki po Ljubljani so se bližali koncu, sonce je že zdavnaj zašlo, ozra?je se je ohladilo. ?as me je priganjal. ?Moram domov?, sem potranal in se poslovil od razigrane družbe, ki je proslavljala opravljeno diplomo. V majhen, 144 litrski prtljažnik sem naložil kup šare, ki jo je bilo potrebno odpeljati iz študenta. Še presenetljivo dobro sem izkoristil prtljažnik! Odpel sem ponjavo, pri ?emer so mi ponagajali gumbki za pritrditev. Dobil sem ob?utek, da jih bo do konca testa le še polovica opravljala svojo funkcijo. Streha je bila v nekaj sekundah nad potniškim prostorom. Le še zati?a sem pri?vrstil in zvezdno nebo nad mano je zamenjalo platno s kovinskim ogrodjem. Presenetil me je ob?utek, da je pod pokrito streho ve? prostora, kot sem se nadejal, saj je streha kupulaste oblike. Robovi konstrukcije pa so me navdali s pomislekom, da se ne bi želel prevrniti po kakšnem travniku. Pa kaj bi to. Ta avto je za vožnjo, ne pa razbijanje. Ponjavo sem namestil za sedeža, kamor sem pospravil tudi kapo in vetrovko.
Predenje 1,6 litrskega štirivaljnika je dobro slišno. Njegovih 110 KM in 134 Nm navora (pri 5000 vrtljajih v minuti) ni veliko, a za malenkost preko tono težek avtomobil kar zadoš?a. Tovarna obljublja 191 km/h kon?ne hitrosti in 9,7 sekunde preden boste z mesta pospešili do 100 km/h. Proti Koroški me vodi ve? poti, a tokrat sem si izbral najbolj zabavno ? preko Kamnika, ?rnivca, mimo Nazarij, Šoštanja?. Ovinki, ovinki, ovinki? Na sre?o sem vse podrobno spoznal kakšen teden prej, ko sem kolesaril po isti poti, tako, da sem vedel, kaj me ?aka. Cocker je ž zdavnaj utihnil, ko sem se pri?el vzpenjati po prazni cesti proti ?rnivcu. Prostora za zabavo je bilo dovolj, ampak ?vrsto podvozje je hladnokrvno prenašalo muke. Tistih 110 KM je zadostovalo za hitro in dinami?no vožnjo, ampak oprijem 16 pal?nih nizkoprese?nih pnevmatik je bil predober, da bi zadek poplesaval skozi ovinke. Neposreden volan je skrbno vra?al informacije s cestiš?a, motor je rohnel, kot da bi ga nekdo hudo ujezil. Navora je bilo v nizkih vrtljajih premalo, da bi se navkreber lahko prepuš?al lenarjenju. Visoki vrtljaji, odziven pedal plina in urni gibi odli?ne prestavne ro?ice so prispevali k užitku. Zavore so igraje opravile z lahkim avtomobilom. Glasnost motorja morda ni ravno na nivoju uglajenosti, a v?asih ravno to godi. Vodljivost mazde MX 5 dovoljuje velike hitrosti, saj je ob?utek nadzora nad avtomobilom vedno dobro razlo?en. Rde?e obarvani merilniki na svetli podlagi so le še dodali piko na i. Iz ovinka v ovinek sem bil bližje domu in vedno bolj mi je bilo žal, zakaj le 150 km? Ni? ne de. Saj se bom igral še cel teden?
Navdušen, kot majhen otrok, ki se lahko igra s priljubljeno igra?ko, sem se kar prehitro pripeljal domov. Poseben avto, ni kaj! Morda sem bil celo malce utrujen od vrtenja volana, prestavljanja in zaviranja. A jutri bo spet nov dan. Pa še son?no vreme napovedujejo?
Prvi vtis, ki se je mo?no zape?atil v podzavest je z dnevi uporabe mazde MX 5 dobival potrdila. Po dolgo ?asa sem moral ponovno slikati prijatelje skupaj s testnim avtom. Peljati sem moral vse ?lane družine in še koga? Tudi sam pa pri tem nisem imel mu?eniškega izraza na obrazu, saj sem se v tem avtomobilu po?util sproš?eno, navihano in predvsem varno. Ne glede na velikost. Opazen piš vetra pri pokriti strehi in ustrezno glasen motor pri visokih hitrostih je potrebno vzeti v zakup. Ob odprti strehi bi si zaželel u?inkovitejše zaš?ite pred vrtin?enjem vetra za glavami. Majhna sklopljiva plasti?na loputa je premalo. Menda pa je možno dokupiti protiveterno mrežo? Bolj me je v o?i bodla odsotnost kontrolne lu?ke za pozicijske ali kratke lu?i. Potem pa jih mimogrede pozabiš prižgati. Mimogrede pa se tudi zgodi da med vožnjo po pomoti vklopiš dolge lu?i.
Ob son?nem vremenu sem se lagodno prevažal s ?epico na glavi in ugotavljal, da je mogo?e uživati tudi pri zelo lagodni vožnji. Takrat pa, ko se ti zaho?e, je MX5 dovolj hitra (v ustrezno visokih vrtljajih), da se znebiš tistih, ki vedno in povsod vozijo 70 km/h ter se neobremenjeno odpelješ cilju naproti. Pri tem lahko poraba znaša pod 8 litrov, medtem ko serpentine in nenehno pospeševanje ter zaviranje, mimogrede dodajo še tri litre. Na koncu vseh mogo?ih na?inov vožnje se je izkazalo, da je bila MX 5 zadovoljna s povpre?nimi devet in pol litri na 100 prevoženih kilometrov. Takšno porabo gre pripisati majhnemu motorju, ki ga je zaradi povpre?nega navora potrebno priganjati v višje vrtljaje. Pri tem bi se podro?je navora lahko lepše pokrilo s 6 stopenjskim menjalnikom, pa tudi vrtljaji in hrup na avtocesti bi bili ušesom bolj po volji.
Za soncem je prišel dež. Takrat sem prvi? opazil, da bi lahko prav prišla klimatska naprava, saj je notranjost dobro zatesnjena in se kar preve? rada rosi. Majhne zra?ne reže se sicer lahko obra?ajo v vse možne smeri, a njihova u?inkovitost ni med najboljšimi. Tudi odpiranje prtljažnega prostora s klju?em oziroma z ro?ico v predalu je menda že davno iz mode, zato ima MX 5 dodan še daljinski sprožilec na obesku za klju?. Žal pa ima tisti predal, v katerem se nahaja sprožilo prtljažnika in rezervoarja za gorivo tudi zelo slabotno klju?avnico, ki ne obeta dobre zaš?ite pred nepridipravi. Kajti, ?e jim uspe odpreti ta predal tudi vsebina prtljažnega prostora ni varna. Poleg tega pa je križ tudi z preostalimi predali na sredinski konzoli, kajti njihova namestitev je v napoto komolcu. Še posebej težko si je predstavljati plo?evinko v predalu, v katerega bi nenehno zadevali z roko? To pa je cena avtomobila, ki ni imel namena biti prakti?en kot enoprostorec. A tudi to se za ceno užitka preživi. Težje je, ko ?loveka zapusti sre?a in obstoji s predrtim kolesom. Takrat ugotoviš, da prtljažni prostor v katerem se skriva zasilno kolo, ni dovolj velik za prevažanje širokih pnevmatik. Sopotnika pošlješ peš domov, njegovo mesto pa zasede pokonci postavljeno kolo, ki sem ga s pomo?jo sedežnega naslonjala pritisnil ob armaturno ploš?o, da ga nisem rabil ves ?as držati. Moja dobra volja je odšla skupaj s sopotnikom na sprehod. Mrko skrit pod platneno streho sem se po?asi odpeljal do najbližje delavnice. Minila je ura trpljenja, žebelj je ostal pri vulkanizerju, MX 5 pa je ponovno stala na soncu in vsa navihana vabila k vožnji. ?Kako pogosto imamo predrto zra?nico?? sem pomislil in ugotovil, da je bil to v desetih letih in precejšnjem številu kilometrov moj prvi primer. In sem ji odpustil. Streha je ponovno pristala pod ponjavo. Na moja usta je prilezel otožen nasmeh. Le še en dan?
