TEST

OPEL VECTRA 2,2 DTI Elegance in 2,2 16 V elegance

Ko sem jo zagledal, se nisem mogel čti ali mi je vše? ali ne. Ostre poteze karoserije jasno povejo, komu pripadajo. Ravno z boka mi je še najlepša. Zadaj. Nekako me spominja na malo če Chryslerje. Ampak sploh ni slabo. Pravzaprav mi je kar vše?. Spredaj. Hm, odvisno pod kakšnim kotom. V splošnem pa bi imel raje malo ožje in bolj agresivne č. Po mojem bi bolj pristajale k strupeno zašiljenem zadku, ?eprav je te pridobila iz prototipa Signum 2. Naj pustijo takšne prednje č raje kakšnemu Francozu. Pri ogledalih niso ve? toliko popuš?ali designu. So pa zato dovolj velika. Še sedaj ne vem a mi je oblika v celoti vše? ali ne. Se bom čl, ko jo bom lahko gledal nekaj dni.

Na parkiriš?u č Kolmani? & Co si izberem srebrno Vectro z motorjem 2,2 DTI. Odprem vrata in vstopim v notranjost, ki je precej bolj samosvoja kot zunanjost, zelo robustna in tudi precej oglata. Se vsaj bolje sklada z zunanjostjo, kot pri nekaterih kolegih, ki se ne morejo čti, ali so boljše obline ali robovi. Plastika na vrhu armaturne ploš?e in vrhnji pas vrat deluje mehko, bolj žalostno pa tista iz katere so čji na vratih, ter deli č volana. Zleknem se v udobni sedež, nastavim višino, ledveno oporo, nagib sedalne površine, k sebi potegnem volan in nastavim ogledala. Nastavitvam nimam kaj čtati ? velik korak naprej napram predhodnici. Korak naprej je tudi zelo zrel in masiven videz, ki pa kljub temu daje čtek če prostornosti, kar potrjujejo tudi uradne številke o pridobitvi notranjega prostora. Tudi pri šetevilu predalov in odlagališ? se pozna, da avtomobili postajajo vedno bolj uporabni. Na sredinski konzoli sicer temne notranjosti je nekoliko svetlejša plastika metalizirane barve, ki ima verjetno isti namen kot pas če imitacije lesa, ki poteka okoli kabine ? razbiti monotonijo. Na njej se nahaja avdio sistem in komande ventilacije. Vse skupaj je dovolj blizu rok, da lahko na gumbe pritiskat kar s stegnjenimi prsti roke ki sloni na prestavni čci v neparnih prestavah. Oblika gumbov in sredinske konzole v celoti deluje zelo čo in urejeno, ter spominja na Hi-Fi sisteme. Merilniki so dobro na čh in dovolj pregledni, na dobri poti, da pobegnejo neko? žalostni Oplovi čsnosti. Nenavadni sta či reži na sredini, ki imata vmes nameš?en ve?-funkcijski prikazovalnik. Sta pa dovolj dobro nastavljivi in po želji tudi povsem zaprti. Pogledam si še gumbke na volanu ? za upravljanje radia s CD predvajalnikom. Ne delujejo komplicirano, a vseeno se bom z njimi raje igral kdaj drugi?. Še pogled na obvolanske čce ? pa? v skladu z ostalim ? precej škatlasto a masivno. Prednji rokonaslon je vzdolžno nastavljiv, a v povsem sprednji legi delno prekriva zaprti predal, ki je namenjen tudi shranjevanju čvink, tako da je ena čvinka pod vprašajem. Pred sovoznikom je osvetljen predal z možnostjo zaklepanja, ki se neslišno zapira, da se ?lovek skoraj vpraša ali je sploh zaprt. Nenavadno je, da lahko prtljažni prostor odpirata tako voznik kot sovoznik z gumbkom poleg stikal za či pomik stekel. V prtljažnem prostoru je za 500 litrov prostora, kljub izrezu pokrova v odbija? pa ostaja še precej visok rob.

Dovolj bo raziskovanja. Poženem motor in čno ugotovim, da so ga zelo dobro čo zadušili. 2,2 DTI se za dizla uglajeno zbudi v življenje. Gremo se peljati. Nekaj križiš? in že je pred nami avtocesta. Menjalnik Vectre, ki ima na prikazovalniku prevoženih kilometrov le številko 12, je sicer precej mehek, a ne med hitrejšimi. Morda se bo še utekel? Razveselim se sklopke, ki nima čo nemškega giba, kateri je za voznike italijanskih in francoskih avtomobilov nesramno dolg. Zato mi brez posebnega cukanja uspe pospešiti do, hm, precejšnih hitrosti. Motor deluje pohvalno mirno in tiho, se brez pretiranega hrupa zavrti do čga polja, ki se če pri 5000 vrtljajih v minuti. 1000 vrtljajev prej pridela tudi čo mo? 125 KM. 280 Nm navora med 1500 in 2750 vrtljaji č zelo sproš?eno in nenaporno vožnjo. Tovarna obljublja pospešek do 100 km/h v 10,8 sekunde in najvišjo hitrost 206 km/h. Hitrost hitro naraš?a, a piš vetra je uspešno kontroliran. Vectra ima namre? zelo dober čik čega upora 0,28. Zčo udobje je torej na zelo dobrem nivoju. Vklopim smerokazalec za menjavanje pasu. Rčca se ne č ampak se vrne v izhodiš?ni položaj. Kaj pa je zdaj to? Smerokazalec trikrat utripne in se izklopi. Aha. To je primerno za menjavanje pasov. Približuje se izhod iz avtoceste. Ponovno vklopim smerokazalec, tokrat z malo čejšim pritiskom. Spet se ne č. Utriplje. Ob izravnavanju volana se smerokazalec sam izklopi. OK. Zanimivo. Gremo malo na ?normalno? cesto. Vzmetenje deluje ?vrsto in dobro prefiltrira luknje, le ve? zaporednih udarcev ga zmede in prenese neravnine tudi na volan. Le ta je prijetno čo nameš?en, dovolj debel in progresivno servo čn, ter zato prijeten za vrtenje. V ovinkih se avtomobil ne nagiba izrazito, k ?emur svoje prispevajo tudi 16 če pnevmatike, kljub temu pa deluje pa precej mehko, morda celo preve?, da bi čl športne čtke. Lega je čkovano zanesljiva, ob provociranju zadka le tega sicer odnese, a ga ESP nenaporno pomaga uloviti, kar vliva zaupanje. Primerno trd pedal zavor pomaga k zanesljivem upravljanju avtomobila po ovinkasti cesti. Ob prestavljanju navzdol sem moral biti potrpežljiv z drugo prestavo. Očtki v celoti pa so bili pozitivni.

Lagodno sem se vrnil nazaj na parkiriš?e, ter si tam izbral ?rno Vectro s trenutno čejšim motorjem: 2,2 16 V. Oprema benzinskega brata je bila enaka tisti v 2,2 DTI, zato ne bi zgubljal besed o čtju in izgledu. Na parkiriš?u me zmoti še čca na sovozniškm sedežu. Potegnem in ugotovim, da se da naslonjalo podreti naprej in je kot takšno uporabno za zemljevide in podobno. Seveda, ?e sedež še ni zaseden. Emanuel, ki se je igral s fotoaparatom, bi nanj morda lahko iztegnil noge, ?e bi sedel zadaj. Amapk jaz osebno bi to raje videl pri kakšni sovoznici. Pa saj med vožnjo to ni čjivo, lahko ob čem zaviranju zdrsnete pod varnostni pas. Je pa zanimiva možnost?! Štirivaljni bencinski motor s 16 ventili naj bi Vectro pognal do 216 km/h in pospešil do 100 km/h v 10,2 sekunde. Motor je tih, miren, ampak ni? kaj bolj od dizelskega brata. Dam prednost dizlu. Poženem ga v visoke vrtljaje. Motor se zvezno zavrti do čga polja, a pri tem ne deluje ni? kaj veselo. Ubožec, saj je še ?isto čn, od rojstva je naredil le 15 kilometrov. Ampak menda utekanje ni potrebno. ?eprav mu par tiso? kilometrov ne bo škodilo, saj napram dizlu ne deluje preve? čjivo. Skoraj tona in pol prazne teže č 147 KM kar nekaj dela. Pedal je seveda čn in ob milimetrskih premikih čsih preve? izrazito reagira, ko pa se navadiš, je vožnja tudi z bencincem prijetna, a manj živahna, kot z dizlom, ki deluje suvereneje. Ko sem z Vectro 2,2 16 V obdelal avtocesto in vzpon na Pohorje po sloviti cesti na Belvi, sem se pripeljal v kožni promet, na izvozu iz njega izklopil desni smerokazalec in po sredinskem pasu zapeljal naravnost skozi križiš?e. Madonca, te čce! Ko sem se z dotikom trudil izklopiti desni smerokazalec sem vklopil levega in tako čo skozi celo križiš?e treniral izklop enega ali drugega, v želji, da ne bi utripal nobeden. Ne vem, kaj si je mislil zadaj č. Oprosti, prijatelj, ampak upam, da si po razvrstitvi ugotovil, kam sem namenjen. Precej lažje je upravljanje tempomata z levo čco, zato verjamem, da pri smerokazalcih le niso pihnili toliko mimo, ampak se bi tega po kakšnem dnevu uporabe navadil.

Preden sem vrnil avtomobil sem si še pogledal potovalni čnalnik, ki je nameš?en med sredinskima čima režama in ima zaradi precej velikega prikazovalnika možnost prikaza vseh podatkov naenkrat v pregledni tabeli. Lahko pa si izberete či le enega podatka, ki vas najbolj zanima. Poleg tega lahko spremljate še prikaz zunanje temperature, ure in za vsako polovico čne nastavitve notranje temperature. Tudi upravljanja potovalnim čnalnikom se je prvo potrebno malo privajati, ampak je dovolj čo, da ne č preve? ?asa do osvojitve veš?ine.

Vrnil sem testni avtomobil in ugotovil, da je Vectra postala precej bolj odrasel avtomobil, premišljen in veliko bolje izdelan. Med pozitivne lastnosti vsekakor štejem tudi kombinacijo z 2,2 DTI motorjem, ki bi bil vsekakor moja osebna izbira. No, seveda, do prihoda V6!

Tekst: Aleksander Praper
Foto: Emanuel Soldat

Galerija: